Primerjava umetne trave

Umetna trava je bila prvič uvedena na Kitajskem v poznih 1980-ih in je bila široko promovirana šele od sredine do poznih 1990-ih. Postal je standardni model za gradnjo šolskih športnih igrišč skupaj s plastičnimi stezami in je nadomestil veliko število športnih igrišč, ki so bila prvotno zasajena z naravno trato. Čeprav je bil obseg uporabe umetne trave do neke mere omejen zaradi dejavnikov, kot so športna varnost, značilnosti prizorišča in ozaveščenost javnosti, z razvojem tehnologije
Proizvodnjo in proizvodno tehnologijo umetne trave nenehno prenavljamo in izboljšujemo. Umetna trava šeste generacije, izdelana iz filamenta z enojnimi vlakni z odprto mrežo, je bližja naravni travi v smislu kazalnikov terenskih športov, kot so razmerje blaženja udarcev, kotaljenje odboja žoge in vrednost obračanja, in ima celo prednosti v nekaterih značilnostih. Kar zadeva učinkovitost pri športni varnosti, lahko izboljšanje nove generacije vlaken umetne trave v površinskih premazih in polimernih materialih učinkovito zmanjša pojavnost športnih poškodb, kot so praske na koži ter zvini stopal in modrice. Prednosti umetne in naravne trave so razmeroma izrazite, pomanjkljivosti in slabosti pa objektivno obstajajo. Pri izbiri njihove uporabe je potrebno celovito upoštevati dejansko stanje.
V primerjavi z naravno trato ima umetna trata običajno veliko tršo površino in nižji koeficient trenja kemičnih vlaken v primerjavi z listi travne trave. V nogometu lahko to privede do prevelike hitrosti žoge in stopnje odboja, s čimer se povečajo težave športnikov pri nadzoru žoge.
Prednost umetne trave pred naravno travo v smislu športnih lastnosti je v njeni odlični enakomernosti igrišča in veliko boljši ravnini, s čimer se je mogoče popolnoma izogniti neugodnim pogojem igrišča, ki jih povzročajo dejavniki, kot sta podnebje in vzdrževanje, kar vpliva na tekmovanje.